21. marec, svetovni dan poezije

Poezija nam boža dušo in prav prijetno je prebrati verze, ki nas potolažijo, bodrijo ali se hudomušno dotikajo situacije, v kateri smo se znašli.
21. marec je UNESCO razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu.
Menimo, da smo pesniki lahko vsi, zato vas vabimo (učence, starše in učitelje), da nam pošljete (na kristijan.resetic@os-sticna.si) pesem, verz, aforizem ali misel, ki je nastala v vaši glavi in ste jo prelili na papir. Vaše delo bomo objavili na spletni strani šolske knjižnice.
Objavljamo nekaj pesmi, ki smo jih prejeli.

Ostani doma!

Svet ni več eden,
svetova sta dva –
eden stoji in drugi divja,
eden ne zmore, drugi ne zna.
Resnični obstal je pred steno ovir,
pred grožnjo bolezni, ki širi nemir.
Drugi je moral prevzeti oblast,
še včeraj je sanjal
le slavo in čast –
zdaj na daljavo rešuje
človeka in svet,
življenje se je preselilo na splet.
Dejstvo je,
internet marsikaj zna
in iznajdljivost nima meja,
a včasih sesede se kar sredi dela,
redko, preredko je hiter kot strela,
vse bolj pogosto mu sapa pohaja,
kot da ta virus
še v spletu nagaja.
Spletna učilnica spet ne deluje,
strežnik pod težo zahtev se sesuje,
poštni predal še komaj požira,
med komentarji
ne manjka prepira.
Brez tehnologije ne da se živeti
a včasih res jo je dobro zapreti,
naj si spočije,
naj se ohladi,
ko se resetira, pa se dajmo še mi.
Gremo na zrak, ne štejmo korakov,
prisluhnimo pticam sredi oblakov
priklopimo se na gozdni wifi,
narava brezplačne podatke deli.
S polnimi pljuči zadihaj življenje,
vse se spreminja,
pot gre do dna,
svet ni več eden, je pa edini
ohrani mu zdravje,
ostani doma!

Dragica Šteh

 

POMLADNA

Ko zjutraj zbudim se
vstanem, pogledam skoz’ okno
cesta je prazna, pločnik sameva

oh, saj res… karantena.

Sonce že sije, me grejejo žarki
cvetoča češnja me spomni, da dan je pomladni
a kaj ko napoved ni krasna
menda pride gospa zima

še enkrat bi rada snežinke z neba spustila.

Jaz pa upam, da pomlad le ostane in z njo sonce in rož’ce in drevje cvetoče

da zobali bomo češnje kon’c maja.

 Jožica Knez

ZMOREM

Poezija.
Sonce, družina, kava, mir …
… otoška igrarija.
Vse štima.

Teden za nami ni bil poezija.
Pogrešamo šolo in živžav.
Res je. Imaš prav.

Vem, da zmorem jaz,
zmoreš ti,
skupaj v izzivu smo mi vsi.

Imamo moč, pogum
in čisto pravi um.
Znanje gradimo,
vmes si zabave želimo.
Stvar je dosti resna,
ne dopusti, da mama bo besna.

Uči in delaj za šolo kolikor moreš,
Vemo, da kaj tudi ne zmoreš,
a zato poskrbeli bomo mi,
ko pridemo spet v šolo vsi.

Barbara Pavovec

(Skupno 43 obiskov, današnjih obiskov 1)